datum: 17.04.2015

Prvi dan:

Pot preko Verone, Varese  Lugano.

Že od prihoda na avtobus živahno. 4:06 start. Ko se naredi dan za zajtrk penina ala »Vanja«. Odlična !

Ponudba osredotočena na  del  avtobusa okrog hladilnika. Ne manjka tudi šalam.  Do oddaljenih delov avtobusa ponudba ne seže.  Postanek in malica za vse ! Tudi penina. Nato veselo naprej.  Zaplet na meji – brez vinjete ne gre !

Lugano: Kanton Ticino, prebivalstvo: 52.512 (2000), NMV 273

 Mesto je resnično lepo in trtje največje bančno središče v švici. Zelo skrbijo za bernardince. Dokazi so v prilogi. Ogledali smo si tudi tovarno čokolade. Nihče je ne proizvaja, toda trgovina je polna dobrot !

Malica za vse na poti proti Liechstensteinu

 

Bellizona: Kanton Ticino - glavno mesto, Prebivalstvo 17.747  (2012) NMV 238

 

Nad  mestom kraljuje Castel grande, ki  varuje strateško pot  skozi St Gothard.

 Vaduz - Liechenstein 5207 prebivalcev (2010) 445 NMV

Vsi plačujejo davke tudio knez.  Celotna kneževina ima 160 km2 in 32.528 prebivalcev. Otok Krk na Hrvaškem  ima 405 km2.

 

 

 

 

 

Otok Mainau - Nemčija lastnik  družina Bernadotte

Površina Dolžina Širina Obala

0.447584 km2 (0.172813 sq mi)

1.1 km (0.68 mi)

0.61 km (0.379 mi)

3.2 km (1.99 mi)

 

 Lepo, lepo - enkratno !!!

 

Slapovi Rena in Schafhaussen.

Cehovsko mesto. Pretovor blaga iz reke Ren. 35613 prebivalcev (2013) 403 NMV.

Višina slapov 23 m, širina 15'0 m. Najmanjši pretok 250m3/, povprečni 700 m3/s največ 1250 m3/s

 

 

 

 

 

  Views of old town, Schaffhausen

Schaffhausen was a city state in the Middle Ages, documented to have struck its own coins from 1045.[4] About 1050 the counts of Nellenburg founded the Benedictine monastery of All Saints, which became the centre of the town. Perhaps as early as 1190, certainly in 1208, it was an imperial free city, while the first seal dates from 1253. The powers of the abbot were gradually limited and in 1277 the Emperor Rudolf I gave the town a charter of liberties. In 1330 the emperor Louis of Bavaria pledged it to the Habsburgs. In the early 15th century, Habsburg power over the city waned. By 1411 the guilds ruled the city. Then, in 1415 the Habsburg Duke Frederick IV of Austria sided with the Antipope John XXIII at the Council of Constance, and was banned by the Emperor Sigismund. As a result of the ban and Frederick's need of money, Schaffhausen was able to buy its independence from the Habsburgs in 1418. The city allied with six of the Swiss confederates in 1454 and allied with a further two (Uri and Unterwalden) in 1479. Schaffhausen became a full member of the Old Swiss Confederacy in 1501.

The Reformation was adopted, initially, in 1524 and completely in 1529. The town was heavily damaged during the Thirty Years' War by the passage of Swedish (Protestant) and Bavarian (Roman Catholic) troops and the very important bridge was burnt down. It was not until the early 19th century that the arrested industrial development of the town made a fresh start.[4] In 1857 the first railroad, the Rheinfall-Bahn running from Winterthur, reached Schaffhausen.[6]

Schaffhausen is located in a finger of Swiss territory surrounded on three sides by Germany. On 1 April 1944 Schaffhausen suffered a bombing raid by United States Army Air Forces aircraft which strayed from German airspace into neutral Switzerland due to navigation errors. About a hundred civilians were killed;[7] the United States quickly offered four millions dollars in reparations.

 

Zurich :366.145 prebivalcev (2004), 408 NMV

Mesto leži na mestu, kjer se reka Limmat izteka v jezero Zürichsee. Mesto je obkroženo z številnimi hribi, kot so Gubrist, Hönggerberg, Käferberg, Zürichberg, Adlisberg, Öttlisberg. Zemljepisni center mesta je Lindenhof, ki je nizek hrib na zahodnem bregu Limmata, okrog 700 metrov severno od izliva reke v jezero. Mesto se je razširilo preko svojih naravnih hidrografskih meja.

Zgodovina

V rimski dobi je bil Turicum prostor za zbiranje davkov na meji med Gallio Belgico in Rætijo za blago prepeljano po reku Limmat. Karolinški dvorec je prvič omenjen leta 835. Na mestu rimske palače ga je zgradil vnuk Karla Velikega, Ludvik Nemški. Ludvik je leta 853 osnoval opatijo Fraumünster za svojo hčerko Hildegard. Benediktanskem samostanu je daroval zemljišča Züricha, Kantona Uri, in Albiške gozdove ter postavil samostan pod njegovo upravo.

Leta 1045 je kralj Henrik III. podelil samostanu pravice organiziranja tržnic, pobiranja davkov in kovanja denarja, s čemer je predstojnica samostana efektivno postala vladarica mesta.

Zürich je postal »neposredno državen« (reichsunmittelbar) leta 1218, ko je izumrla rodbina Zähringer. Do leta 1230 je okoli njega nastalo mesto, ki je obsegalo 38 hektarjev. Cesar Friderik II. je leta 1234 predstojnici samostana podelil vojvodski naziv. Vojvodinja je imenovala župane in pogosto naročala kovanje denarja meščanom. Politična moč samostana pa je skozi 14. stoletje polagoma padala zaradi vzpostavitve cehovskega pravilnika (Zunftordnung) Rudolfa Bruna leta 1336. Brun je postal tudi prvi neodvisni župan, t.j. župan, ki ga ni imenovala vojvodinja.

Zürich se pridružil Švicarski Konfederaciji (ki je bila takrat dokaj svobodna konfederacija de facto samostojnih držav) kot 5. članica leta 1351. Zaradi vojne za toggenborško ozemlje je bil izključen iz konfederacije. Po porazu leta 1446 je bil ponovno sprejet v konfederacijo leta 1450.

  Murerplan leta 1536

Ulrich Zwingli je začel reformacijo v Švici, ko je opravljal službo glavnega župnika v Zürichu. V mestu je živel od leta 1484 do svoje smrti leta 1531.

Leta 1839 se je mesto po Züriputschu, 6. september, podredilo zahtevam svojih sosed. Večji del obrambnega zidu ,ki je obkrožal mesto in je bil zgrajen v 17.stoletju je bil porušen. Züriški sporazum med Avstrijo, Francijo in Sardinijo je bil tu podpisan leta 1859.

Od leta 1847 je ti. Spanisch-Brötli-Bahn, prva železnica na švicarskem teritoriju, spojila Zürich z Badnom, z izgradnjo züriške glavne železniške postaje kot začetek švicarske železniške mreže. Današnja zgradba glavnega kolodvora nosi letnico 1871.

 Luzern: 76.419 prebivalcev (2009) 436 NMV, leta 2004 je bilo 57.890 prebivalcev.

Geografski položaj

Mesto leži v osrednji Švici , ob izlivu reke Reuss iz Vierwaldskega jezera. Meji pa z kantoni: Bern, Aargau, Schwyz , Zug, Obwalden in Nidwalden.

Znamenitosti

Most Kapellbrücke je ob Mattehornu najpogosteje fotografiran švicarski motiv. V 14. stoletju zgrajeni 204 metre dolg najstarejši evropski pokriti leseni most so v 17. stoletju opremili z 158 slikami. Poznorenesančni slikar Hans Heinrich Wugmann jih je s sinom in kolegi slikal z oljnimi in tempera barvicami neposredno na surove trikotne lesene plošče. Po naročilu mestnega sveta so upodobili domače svetnike, meščane in v tujini proslavljene najemniške vojake. Most so hoteli v 19. stoletju porušiti, ker naj bi po nalivih oviral pretok reke Reuss. Leta 1987 je most zajel katastrofalen požar, ki je z mostom vred uničil večino slik pod njegovo streho. Most so obnovili v osmih mesecih, toda še vedno restavrirajo renesančne slike. Sedaj so na mostu le obnovljene slike in tiste, ki so ubežale plamenom.

V Luzernu stoji še en poslikan in pokrit lesen most Spreuerbrücke, ki je bil dograjen leta 1408 ter je opremljen z 67 slikami. V letih od 1626 do 1635 jih je naslikal Kaspar Meglinger in tako ustvaril največji evropski ciklus mrtvaškega plesa.

ST Moritz: 5149 prebivalcev (2013), 1822 NMV

380 km smučišč

 

Slikovita alpska železnica Bernina:

Nedeljski dnevnik - Miroslav Bertoncelj: Bernina express je železniška proga, speljana čez visok švicarski prelaz - Pod okriljem Unesca je 55 predorov in 196 mostov na 122 kilometrov dolgi progi

Neredko naše turistične agencije vključijo v svoje programe na zahodu zelo bernina expr.jpgcenjene in zanimive železniške povezave. Med njimi je švicarski vlak Bernina Express, ki z udobnimi panoramskimi vagoni sopiha čez 2253 metrov visok prelaz Bernina. Pred 99 leti so čez njega speljali najvišjo alpsko nezobato železnico. Zavoljo slovesa so jo lani skupaj s progo pod prelazom Albula vpisali na seznam Unesca. Tako so ustvarili unikatno svetovno dediščino, v katero je vključeno 55 predorov, 196 mostov, železniške postaje in od 500 do tisoč metrov široka zaščitna cona ob 122 kilometrov dolgi ozkotirni progi.

Mondeno letovišče
Vstopna postaja Bernine Express je prestolnica največjega švicarskega kantona Grabiinden, Chur, medtem ko je začetek Bernininega odseka celotne proge v St. Morit-zu. Čeprav so bili njegovi zdravilni vrelci znani že v bronasti dobi, se je iz pozimi od sveta odrezane alpske vasice razvil v zagotovo najbolj mondeno visokogorsko letovišče šele po letu 1864. Takrat je hotelir Johannes Badrutt k sebi povabil štiri Angleže in z njimi sklenil stavo. Če ne bodo zadovoljni z brezplačno zimsko počitniško ponudbo, ki jo lahko koristijo neomejeno dolgo, jim bo povrnil potne stroške iz Londona. Stavo je dobil on in tudi St. Moritz, ki je nato nujno potreboval boljše prometnice. Sprva je iz severa s pomočjo albulinske proge našel stik s Churom, nato je sledila berninska povezava do italijanskega mesta Tirano. Ta proga pod 4048 metrov visoko veličastno Piz Bernino je takoj zaslovela kot ena najbolj slikovitih gorskih železnic. Štiri leta po otvoritvi so jo usposobili za celoletno obratovanje. To je zahtevalo spremembo trase in dodatno zaščito pred snežnimi plazovi, ki jih danes preventivno, kontrolirano sprožajo po obstreljevanju s topovi. Zaradi visokih stroškov je bila nenehno na robu rentabilnosti, dokler je ni prevzelo železniško podjetje Rhatisehe Bahn, ki bo zdaj še s pomočjo Unesca poskrbelo za njeno prihodnost. Zanjo bodo največ prispevali turisti, katerim je tudi namenjena, čeprav je zadnje čase opazen porast tovornega prometa - zlasti prevoza tekočih goriv, lesa in blaga za trgovce Puschlava. Berninsko progo usklajeno dopolnjujejo naravne in tehnične znamenitosti. Tako le po nekajminutni vožnji iz St. Moritza čaka vlak na prvi postaji Pontresina obvezen postanek, saj morajo zavoljo različnih električnih sistemov zamenjati lokomotivi. Poseben signal na tretjem tiru skrbi, da ne bi prišlo do kratkega stika, kajti nad njim sta kabla tako za izmenični kot tudi enosmerni električni tok. Pontresina je bila 13. septembra 1850 izhodišče za prvi naskok na Piz Bernino. Pod njo je Morteratschgletscher, po obsegu največji, po dolžini pa tretji najdaljši ledenik Vzhodnih Alp. Čeprav se je od leta 1878 skrčil za 2200 metrov na 6,4 kilometre, zaenkrat še vedno mogočno kraljuje nad gozdno mejo pod najvišjim vrhom in edinim štiritisočakom Vzhodnih Alp.

Jezikovna meja
Prelaz Bernina je tisočletna ljudska prometna vez med idiličnim gorskim Engadinom (dolino reke Inn) in že dokaj sredozemsko Valtellino (Veltlin), kar dokazujejo številne arheološke najdbe. Na njem je jezikovna meja, saj nemščino in retoromanščino na južni strani zamenja italijanščina. Obenem je razvodje, ki ga idealno simbolizira akumulacijsko jezero Lago Bianco. Iz njega teče voda preko Inna in Donave v Črno morje, na jugu pa preko reke Adde v Sredozemsko morje. Kdor najkasneje na prelazu Bernina prestopi z vlaka v avtomobil, lahko zavije v Mali Tibet. Tako so zavoljo izoliranosti nekoč rekli italijanskemu Livignu, ki ni le tako kot okolica St. Moritza raj za smučarje, planince, alpiniste in turiste, temveč zlasti za nakupovalce. Od Napoleona dalje ima poseben status proste carinske cone in zato sedaj izredno nizke cene, ki so brez davka na dodano vrednost. Pod prelazom Bernina sledi v Puschlav (Valposchiavo) zelo drzen spust tirnic, občasno položenih pod naklonom 70 promilov, kar pomeni, da spada berninska gorska železnica med najbolj strme na svetu. Tu povzroča poleg strmine največ preglavic sneg, zato je proga speljana skozi predor in galerije. Pa vendar se Bernina Express tudi na tem odseku ustavi na eni najbolj slikovitih železniških postaj iz leta 1923, Alp Griim. Obdaja jo edinstven alpski razgled ledenika in jezera Palii nad planoto Cavaglia. Slalomska železniška proga se umiri šele pri Brusiu, kjer se vlak na 116 metrov dolgem zavoju zavrti za 360 stopinj. Ta krožni viadukt Brusio je mojstrovina švicarskih inženirjev, ki so tako domiselno premagali nadmorsko višino. Vendar z njim še zdaleč ni zaključen spisek zanimivosti berninske proge, ki je na zadnjih kilometrih speljana kar po glavni cesti in v Tiranu prečka osrednje mestno cestno križišče, tako da imajo tam vozniki enkratno priložnost prehitevati tako motorna kot železniška vozila.

Miroslav Bertoncelj

Nato od mesta Tirano preko visokih hribov ppo ovinkasti cesti do jezera  Iseo na avto cesto  Milano - Benetke ter prihod v N.G. ob 1:20 uri v ponedeljek.

Ob koncu  se velja zahvaliti vsem, ki so prispevali dobrote in tistim, ki so skrbeli za servis. Osebno bi, če sem že om,enil Vanjo dodal še Borisa. Njegova Teran penina je v rangu Jazbeca, panceta je pa sploh de luxe. Res vsem še enkrat prisrčna hvla za prijetno druženje.

 

 

 

Seznam dogodkov