Samostanska cerkev Matere božje na Stari gori

V deželi kaplana Martina Čedermaca, pod Matajurjem, ki ponosno kraljuje nadiškim dolinam, v katerih že trinajst stoletij žilavo ohranjajo "slovenjo" besedo, kulturo in vero Beneški Slovenci, stoji starodavna in priljubljena božjepotna cerkev Matere božje na 618 metrov visoki Stari gori in le osem kilometrov oddaljena od Čedada. Tu na meji slovanskega in latinskega sveta že od pradavnine kraljuje "stara slovenska Marija" (Madonna antica slava), kakor so ji pravili Furlani, ali kakor so jo že v 8. stoletju, dvesto let po naselitvi, imenovali Slovenci "Stara Marija". Italijani, ki prav tako radi kakor Slovenci in Furlani prihajajo sem, ji pravijo Madonna di Castelmonte.

Ze imeni Stara gora in Stara Marija povesta, da zgodovina starogorskega svetišča sega daleč v preteklost. Zgodovinarji pravijo, da je na mestu današnje cerkve stala rimska postojanka. To so potrdili tudi arheologi, ki so odkrili pri širitvi kripte ostanke stare gline. V ljudskem pripovedovanju je ohranjeno izročilo, da je na istem mestu stalo pogansko svetišče. Ko so bili ti kraji pokristjanjeni, so svetišče posvetili nadangelu Mihaelu, ki s sulico prebada hudega duha pod seboj. To je simbolično pomenilo zmago krščanstva nad poganstvom. Tako je ostal sv. Mihael zavetnik kripte pod cerkvijo, ki naj bi bila prvotno starogorsko svetišče.

Kdaj sta bila kraj in cerkev na Stari gori posvečena Mariji, ni znano. Dokument iz 8. stoletja govori o benediktinkah, ki so romale vsako leto k Mariji na goro. Za to, da so lahko šle iz samostana, so morale dobiti posebno dovoljenje iz Rima. Takrat, posebno pa v visokem srednjem veku, je Stara gora postala najbolj cvetoča božja pot v oglejskem patriarhatu. Dve listini iz let 1244 in 1247 jo predstavljata v izrednem blišču. Sem so romali verni iz bližnje okolice, pa tudi iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske. Oglejski patriarh je leta 1015 cerkev izročil v upravo proštu pri Sv. Štefanu v Čedadu. Ko je bila ta proštija uničena, je prešla Stara gora v roke znamenitega čedadskega kapitlja. Kanoniki tega kapitlja so ohranili v arhivu zapis, o romanju na Staro goro: "Ko pridejo romarji na pot do Gore, se zresnijo, začnejo moliti in peti svete pesmi. Navadno se pri vsakem stebru ustavijo ter opravijo desetko rožnega uenca. Zelo stara je navada, da si romarji pripravijo lesene križce, ki jih puščajo pri stebrih ali postajah. Pravijo pa, da kdor prvič roma na Staro goro, mora imeti tak križec in ga prinesti s seboj ter ga nekje sredi gore položiti k Marijinipodobl" Tudi dandanes so ob poti postavljena zelo lepa znamenja, kjer so v mozaiku upodobljene skrivnosti rožnega venca. Napravili so jih v začetku tega stoletja iz zapuščine nekega duhovnika. Ob poti so med znamenji tudi posebne lope, za katere bi kdo dejal, da so bile kapelice. V resnici dajejo zavetje romarjem, ki na Goro pešačijo.

Starogorska cerkev v današnji podobi je bila pozidana in posvečena leta 1744. Posvetil jo je oglejski patriarh Daniele Delfino. V njej so pustili čudovite marmorne oltarje, ki so bili narejeni že v 17. stoletju. Marijin kip pa je veliko starejši, iz začetka 15. stoletja. Po sodbi strokovnjakov sodi med najlepše Marijine upodobitve. Prav nič nenavadno ni, da mu pravijo slovenski romarji Lepa Marija ali pa Živa Marija.

Čudovita Marijina podoba, razgled, ki se odpira izpred starogorske cerkve, obnovljeno naselje ob cerkvi s taborskim obzidjem - so dovolj veliki razlogi, da se romarji tako radi vračajo na to božjo pot Beneških Slovencev. Posebno še, ker oskrbniki svetišča, očetje kapucini, posvečajo slovenskim romarjem zares vso pozornost. Tudi napisi in informacije v cerkvi razodevajo, da je to tudi slovenska božja pot. In kar je najlepše: romar lahko opravi spoved in romarsko pobožnost v slovenskem jeziku! Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Benečija Hlodig - Clodig

Etnografski muzej Ruttar v Hlodiču, Garmak (Clodig, Grimacco, Italija)

Avber

Nježna hiša je primer slovensko-beneškega stavbarstva in danes ena redkih ohranjenih enonadstropnih vrhkletnih hiš, ki precej nazorno prikazuje nekdanji način življenja na skrajni zahodni meji. Hiša je najstarejši objekt v Jevščku. Grajena je z lokalnim kamnom, tankoslojnim apnenim ometom in prekrita s slamo.

Notranjost je značilno skromna za livško v 18. in 19. stoletju s črno kuhinjo in pečjo z žganimi glinenimi pečnicami ter nekaj pohištva. V kleti so svinjak in kokošnjak ter prostor za shrambo orodja, leseno podstrešje pa je služilo za spravilo pridelkov.

Špeter slovenov

Grad Vogrsko

Za trud nagrade - pokali novi nagrajenci znani